Draga mamica, dragi očka, ki vama je žal poznana bolečina ob smrti otroka. Vidva, ki bi morala v naročju danes nositi otročka/ke, a ga/jih tam ni, s strani družbe pa morda nista prepoznana kot njegova/njihova starša - ker je vajin otroček imel le nekaj gramov, samo par tednov...Ki sta morda utrujena od bolečine, ki preveva čisto vsak del telesa, ki iščeta odgovore..., ki čutita jezo, pa zanjo ni prostora...ki sta slišala toliko stavkov »tolažbe«, pričakovanj o tem, kako morata biti močna in iti dalje, ali pa sta doživela tišino in ignoriranje, kar je samo še poglobilo bolečino in privedlo, da sta se pričela zapirati...
Ne glede na to koliko gramov ali kilogramov je imel vajin sinček/ hčerkica, če sta uspela deliti novico o njegovem/njenem življenju s svojimi bližnjimi ali ne, če sta lahko v živo videla njegov obrazček in telesce, se ga dotaknila…vidva sta ga nosila v svojih srcih, ga sanjala in z ljubeznijo čakala…in vajin otrok je vajino ljubezen čutil. In ti mamica, ki si ga nosila v svojem telesu, poznala kot nihče drug, tvoj mali srček je poznal tebe in bitje tvojega srca..
Ta vez ljubezni, ki se je ustvarila med vami je še vedno tu. Je neuničljiva in močnejša čisto od vsega. On je vajin otroček za vedno in vidva sta njegova starša. Njegovo/njeno življenje, čeprav kratko je tako zelo vredno in ima mesto, ki ga nihče drug ne more nadomestiti. In ta bolečina in praznina, ki jo čutita ima svoje ime. Pogrešanje nje/njega. Pogrešanje vajinega ljubega otročka.
In ne glede na to na kakšen način je odšel, imata pravico, da ga pogrešata, da o njem govorita in ustvarjata prostor zanj v tem svetu.
Kot mamica in očka, ki žalujeta za svojim otrokom si zaslužita skupnost, oz. nekoga, ki vaju sliši, ki je pripravljen spoznati vajino družino, in biti ob vama na tej poti. Nihče ni bil ustvarjen, za to, da bi hodil pot materinstva in očetovstva sam, in nihče ne bi smel sam hoditi dalje, ko mu umre otrok.
Draga mamica in očka, zaslužita si varen kraj kjer bosta čutila, da pripadata, kjer bosta čutila, da lahko izrazita svojo bolečino in čisto vsa čustva, tudi tista, ki so tako zelo močna in se zdijo na zunaj »nesprejemljiva«, kjer bosta doživela, da nista sama in da obstaja življenje po smrti otroka. Nekaterim pomaga vključitev v podporne skupine za žalujoče starše, drugim sočutna opora prijateljev in družine, nekaterim terapija.
Čeprav imata morda v tem trenutku ob tolikšni tišini, nesenzitivnosti in morda celo zanikanju vajine okolice občutek, da sta popolnoma sama in da je vse okrog le tema, vedita da so ljudje na katere se lahko naslonita.
Če želita terapevtsko podporo mi pišita na tjasa.sustar.h@gmail.com.
Comments