Kako izgleda žalovanje?

»Žalovanje je podobno bleščicam, ki se raztresejo po sobi. Tudi, če jih posesamo in premaknemo pohištvo, bomo čez nekaj časa, čisto nepričakovano našli še kakšno.«

Si tudi ti ta teden čisto nepričakovano našla/našel še kakšno bleščico?

Ko si že mislil/a, da je vse »tipi topi« pospravljeno, da si boljše in da se je v tvoje življenje naselil mir, veselje, občutek smisla...Ko si bil/a ponosen/a nase in na svojo rast, pa se potem nenadoma nekaj zasveti pod omaro.

Pride situacija, ko tvoje telo ponovno in čisto nepričakovano zalije bolečina, strah, jeza ali nevoščljivost. In se delček tebe ustraši, da si ponovno na začetku, da ni nič boljše, da je bilo vse tisto kar si čutil/a zadnje dni ali tedne utvara.

Kaj takrat storiš? Začneš jezno pometati in iskati, če je kje še kakšna bleščica, ali lahko nežno primeš to bleščico, jo vzameš v dlan in si vzameš čas, da jo pogledaš, se zavedaš od kod prihaja, jo nežno pobožaš in ji daš dovoljenje, da je tu. In sobiva s tistimi novimi drugimi izkušnjami. In veš, da to čustvo nisi ti, da je to samo en del izkušnje, ki potrebuje dovoljenje, da pove svojo zgodbo.

Morda ji lahko poiščeš celo kakšen poseben kotiček samo zanjo, kot otroček, ki vidi vrednost malih pisanih in svetlečih kamenčkov, ki jih prinese domov s sprehoda.