Ko nekomu v naši bližini umre otrok v nosečnosti, se lahko tudi sami znajdemo v stiski. Morda čutimo žalost, nemoč, tesnobo. Ne vemo kaj reči, kako se odzvati, kaj narediti, da bi potolažili mamico in očka v njuni bolečini. Včasih je njuna žalost tako globoka in intenzivna, da se je ustrašimo, se skušamo izogniti pogovorom, ali pa imamo močno težnjo po tem, da bi to bolečino žalujočim staršem vzeli. Takrat ju morda skušamo z različnimi stvaki “potolažiti”, ob tem pa jih lahko nevede še globlje ranimo, čeprav to nikakor ni bil naš namen.
“Saj lahko čez kak mesec spet poskusita.”
“Saj si še mlada, gotovo bosta imela lahko še otroke”.
“Še dobro, da se je to zgodilo sedaj, ko se še nisi tako navezala.”
“Veš, narava poskrbi za to, gotovo bi bilo z njim kaj narobe.”
“Vsaj veš, da lahko zanosiš.”
“To se zelo pogosto dogaja, veš. Ena od štrih žensk je doživela spontani splav.”
“Vse je za nekaj dobro”.
“Vesolje/ Bog/ Življenje nam da le tisto kar lahko prenesemo”.
Si predstavljate, da bi vdovi ob smrti moža rekli “Saj si lahko čez nekaj mesecev najdeš novega partnerja. Saj si še mlada. Gotovo boš spoznala še koga”. Ali pa mlademu vdovcu: “Še dobro, da se je zgodilo tako zgodaj na začetku vajinega zakona, da se nisi še bolj navezal”. “Vsaj veš, da se lahko zaljubiš. Nekateri se sploh ne morejo.” Ali pa: To se zelo pogosto dogaja, veš.” Ja, vem, zveni grozno, kajne? Zveni kruto in nesočutno in popolnoma neprimerno. In tega v takšnih situacijah ne rečemo. A prav tako zelo boleče zvenijo takšni stavki za mamico in očka, ki sta izgubila svojega OTROČKA. Ja, morda je bil velik nekaj milimetrov, centimentrov, imel komaj kaj gramov, a bil je njun otrok.
Ko mamici rečemo, da se to dogaja pogosto, se njena bolečina ne zmanjša, temveč poveča, saj čuti, da mi ne vidimo vrednosti življenja njenega otroka.
Ko ju bodrimo, da velikokrat ne uspe v prvo in da naj ne skrbita, da bo naslednjič gotovo uspelo, in da bosta imela lahko še več otrok, prezremo, minimiziramo in popolnoma zanikamo njuno ŽALOST IN BOLEČINO ob izgubi TEGA otročka. Onadva sta se veselila, čakala tega otročka. In sanjala sta, kako bosta tega otročka prinesla domov. Hočeta njega!
Ko ju tolažimo, da je imel otrok gotovo kakšno napako in, da je bolje, tako kot je, popolnoma prezremo njuno bolečino.
In ko žalujočega očeta najprej vprašamo samo kako se drži žena/partnerka, prezremo, da je tudi njemu umrl otrok in si želi, da nekdo to prepozna, ovrednoti in ga vpraša kako mu je.
Kot prijatelji, sorodniki, znanci, sodelavci v resnici nimamo nobene moči, da bi staršem odvzeli bolečino. In starši tega niti ne pričakujejo.
Hrepenijo pa po tem, da bi bil nekdo na sočuten način ob njih in jim s svojim odzivom dal prostor, da lahko to bolečino delijo in ne ostanejo v njej sami.
Če ti je težko sočutno pristopiti do žalujočih oseb, ali si se morda ujel/a pri tem, da si izgovoril/a kakšen boleč, čeprav veš, da ne pomaga, te vabim, da raziščeš pri sebi kakšne izkušnje imaš ti s smrtjo. Ko si bila mala deklica/ deček, kako si doživel/a smrt bližnjih družinskih članov? So ti starši povedali kaj se je zgodilo? So bili ob tebi in ti pomagali izraziti in uravnati tvoja čustva? Si dobil kot otrok odgovorili na tvoja vprašanja? Ali ti je bilo vse skupaj prikrito, ti pa si samo čutil/a neko stisko za katero ni bilo besed, ali se morda počutil zmeden/a in preplavljen/a ob bolečini staršev? Se je o smrti doma govorilo? Kakšen odnos do smrti imaš danes? Kako se počutiš, ko nekdo izraža tako globoko bolečino? Vse to vpliva na to kako zmoremo sprejeti in podpreti nekoga v njegovem žalovanju.
In če kdaj dvomiš ali je nek stavek primeren za žalujoče starše se vprašaj ali bi ga izrekel nekomu, ki je izgubil starše, partnerja, brata-sestro, prijatelja.
コメント