Najprej je pomembno poudariti, da naša odnosna »dioptrija« ni odvisna od tega kako radi so nas imeli naši starši.
Ti so nas lahko imeli najrajši in so delali z najboljšimi nameni in po svojih najboljših močeh. Tukaj ne gre za meritev njihove ljubezni in namer, temveč za kvaliteto odzivov, ki so nam jih zmogli dati v času naših stisk oz. stresu. Ti njihovi odzivi pa so bili seveda močno povezani z njihovo zgodovino, orodji in takratno situacijo. To pa je vplivalo na razvoj mojega stila navezanosti oz. na moja odnosna očala.
O kakšnih odzivih torej govorimo? Za razvoj varne navezanosti kot otroci potrebujemo konsistentno prisotnost odrasle osebe, ki je zmožna uravnavati naša telesna stanja (najprej tista povezana s čisto osnovnimi fiziološkimi potrebami), potem pa tudi, da nas umiri ob preplavljenosti ob čustvih, ki jih naši še nerazviti otroški možgani ne zmorejo sami sprocesirati in uravnati. Vsa otrokova biologija pričakuje tak odziv in zato smo pravzaprav opremljeni z številnimi »orodji«, s katerimi lahko prikličemo odraslega na pomoč (npr. z jokom, privijanjem, smehom, kričanjem...), saj ga potrebujemo za preživetje in za to, da nam »posodi« svoje bolj razvite možgane, da nas pomiri in s tem pomaga priti nazaj v ravnovesje, ki ga nujno potrebujemo za rast in optimalen razvoj.
Kvaliteta odnosa med nami in našo figuro navezanosti pa je odvisna od naslednjih odzivov:
1.) Ali je ta odrasla oseba, ki skrbi zame, dostopna in na razpolago, takrat ko sem v stresu oz. stiski? Ali je morda starš sam tako potopljen v svoje skrbi, stiske, pod stresom ali fizično odsoten (lahko celo z najboljšim namenom, da poskrbi za moje fizično preživetje, ali morda zaradi bolezni, smrti). A posledica tega je, da moje stiske ne vidi, oz. me ne zmore umiriti, ko to potrebujem in biti moj varen pristan...(In tukaj seveda sploh ne gre za ljubezen ali pomanjkanje le-te.)
2.) Ali zmore razbrati in dešifrirati moje signale in se odzvati na moja čustva in potrebe uglašeno, senzitivno.
3.) Ali zmore izraziti brezpogojno sprejemanje in ljubezen, na način, da se otrok počuti ljubljenega in dragocenega, že samo zato ker obstaja. Ker je. Se pravi, da ne pogojuje svoje naklonjenosti in stika z njegovim obnašanjem, dosežki oz. napakami. In ne nazadnje konstantnost vseh omenjeni lastnosti: čustvene dostopnosti, senzitivnosti oz. uglašenosti in brezpogojnosti.
Od teh odzivov in njihove konstantnosti je odvisno kakšna odnosna očala oblikuje otrok, oz. če uporabim še eno metaforo, ali ob starših lahko ponotranji, da so oni njegovo varno pristanišče v času neviht.
Da ob njih lahko čuti kar čuti in je v tem sprejet. Da s celim telesom ve, da mu bodo pomagali njegovo čustveno nevihto prevedriti, se umiriti. Da ga bodo usmerjali pri tem, ko bo odkrival kako »popraviti« kar se je v viharju na ladji in poškodovalo. In da bo ob njih prejel vero v to, da je zmožen ponovno zapluti v svet in ga odkrivati. Kajti zares ga lahko svobodno raziskuje šele z zavedanjem, da ima pristanišče, kamor pripada in se lahko vrača. Ko čuti, da ima svetu veliko tudi ponuditi, ne le prejeti, in da bo gotovo tudi zunaj domače luke našel ljudi, ki ga bodo pričakali in sprejeli z naklonjenostjo.
Kdo pa je danes v odraslosti tvoje varno pristanišče?
Verjameš, da obstaja? Da ti to pripada?
Verjameš, da lahko prideš polomljen in raztreščen v takšno varno zavetje in si sprejet točno tak/a kot si?
Ali je po tvojem bolje najti osamljen zaliv in ne pokazati ranljivosti, ter vse rešiti sam? Ker jo morda po tvojih izkušnjah drugi lahko izkoristijo, ter še bolj ranijo? Ali pa čutiš, da iz pristanišča sploh ne moreš mirno odpluti raziskovati svet, ker te je strah, da tega ne zmoreš ali da, ko se vrneš, več ne bo mesta zate in boš pozabljena, zamenjana?
Yorumlar