Ko nosečnost prebudi spomin na spolno zlorabo

Nosečnost je za žensko čas intenzivnih sprememb tako na telesni, čustveni, kot socialni ravni. Nova podoba in telesne senzacije, ki so včasih lahko neprijetne ali boleče, sobivanje veselja, pričakovanja pa tudi strahov in skrbi, daje na znanje, da se ne rojeva le novo bitje, temveč tudi mamica.

Nosečnost kot obdobje posebne senzibilnosti

Iz psihološkega vidika lahko govorimo o obdobju posebne senzibilnosti zaradi katere je nosečnica še posebej odprta za spomine iz otroštva, ki pričnejo prihajati v zavest. To jo spodbudi, da prične sanjariti o otroštvu svojega še nerojenega otroka, ovrednoti svoje zgodnje izkušnje in premisli kakšna mama si želi biti. Hkrati pa lahko ta senzibilnost vodi tudi do bolečih spominov, neizžalovanih izgub in travm, ki so bile potlačene leta, a sedaj prihajajo na površje. Kljub bolečini, ki se ob tem odpira, pa to ženski, kadar je ljubeče podprta v svojih stiskah, daje možnost za ozdravljenje in s tem pričetek materinstva na drugačen način.

Zgodba telesa, ki je bila leta utišana

V primeru žensk, ki so v preteklosti doživele izkušnjo spolne zlorabe, lahko nosečnst pripelje do tega, da se morda prvič po mnogih letih zavejo svoje izkušnje. Četudi se spolne zlorabe zavestno ne spomnijo, si je njihovo telo to izkušnjo zapomnilo in lahko prične preko različnih telesnih senzacij, čustev in simptomov pripovedovati zgodbo, ki je bila leta utišana.

Telo, ki prestaja najbolj mogočne in svete procese, ki podpirajo rast novega bitjeca, lahko za nekatere bodoče mamice predstavlja “sovražnika”, ki jih neprestano spravlja v stisko. Pogosto ga doživljajo kot umazanega, grdega in debelega. Zaradi tega ga lahko skušajo skriti ali pa komaj čakajo, da se nosečnost zaključi, čeprav se pogosto lahko tudi zelo bojijo poroda.

Intenzivni telesni procesi in spremembe, kot so npr. rast trebuščka in prsi ter neprijetne senzacije kot je slabost, utrujenost, bolečina, napetost, lahko v njih prebudijo hude stiske in občutek izgube kontrole. Tako kot so bile kot deklice popolnoma brez moči, da bi lahko zlorabo ustavile, lahko tudi sedaj doživljajo, da se vse dogaja brez njihovega privoljenja.

Ta občutek se včasih še poveča ob vizualni izpostavljenosti nosečega telesa, ki je nenadoma na očeh vseh. Nekateri pa so celo prepričani, da ga lahko komentirajo ali se ga dotikajo brez dovoljenja (kot je to nekoč že strorila oseba, ki jih je spolno zlorabila). Ob tem se nosečnicam lahko z vso močjo prebudijo občutja, ki so jih doživljale med spolno zlorabo, kot so groza, gnus, sram in nemoč, lahko celo pravi panični napadi. V večini primerov ob teh komentarjih zamrznejo, kot je telo nekoč že zamrznilo, ali pa reagirajo z močno jezo.

Doživljanje otroka

Prav tako mnoge ženske, ki so bile spolno zlorabljene, doživljajo stisko v zvezi s spolom otroka. Tako se npr. nekatere bojijo, da bi bil otrok deklica, saj verjamejo, da ne bo varna pred zlorabami, ali pa doživljajo grozo in gnus ob misli, da v njihovem telesu raste otrok moškega spola, z moškimi spolnimi organi (kar jih lahko spomni na storilca). Včasih tudi težje razvijejo globok odnos do otročka, ki raste v njihovem telesu ali ga doživljajo kot vsiljivca. V terapiji nosečnice pogosto delijo tudi svojo tesnobo povezano s tem, ali bodo znale biti dobre mame ter zmogle zaščititi otroka. A prav to zavedanje je dober pokazatelj tega, da bodo storile vse, da bodo poskrbele zanj.

Stiske ob ginekoloških pregledih in posegih

Ena izmed situacij, v kateri telo morda najglasneje zaječi ob spominih na to, da je nekoč nekdo brez povabila in nasilno posegel vanj, so ginekološki pregledi in posegi. Ranljiva in podrejena pozicija v odnosu do zdravstvenega osebja, ki ‘bolje ve’ kot sama ženska kaj njeno telo potrebuje (kar je morda zagotavljal že njihov ‘rabelj’), odsotnost kontrole, telesni položaji in dotiki ter razgaljenost telesa, lahko privedejo do podoživljanja travmatične izkušnje ali flashbackov. Včasih celo zdravstveno osebje, ki nevede izreče besede ali uporabi ton, podoben osebi, ki jo je zlorabila, aktivira strah, gnus, sram, ki lahko vodi v popolno zamrznitev, disociacijo (doživljanje ženske, da je zapustila telo) ali izbruhe jeze.

Pri tem se nosečnica po navadi ne zaveda, da se spominja travme in doživlja, kot da je v sedanjosti ponovno soočena z nevarno situacijo. Do tega prihaja zaradi posebne narave travmatičnih spominov, ki se v možganih zapišejo na drugačen način, kot spomini na nevtralne dogodke. Ker v procesu zapisa spomina na travmatični dogodek ne pride do integracije vseh elementov dogodka v koherentno celoto, se lahko posamezni elementi spomina (npr. emocionalne reakcije, telesne senzacije, slike ter celo impulz po begu) pojavijo ločeno in kadarkoli, ob različnih zunanjih ali notranjih sprožilcih in s čustveno močjo, kot jo je imel originalni dogodek.

Nosečnost kot pozitivna izkušnja

Po drugi strani, pa je lahko za ženske z izkušnjo spolne zlorabe nosečnost ena izmed najbolj pozitivnih izkušenj v njihovem življenju. V tem obdobju namreč morda prvič doživljajo, da je z njimi vse v redu, da je njihovo telo lepo in sposobno. Nekatere mamice pripovedujejo o neizmernem veselju in ponosu, ob misli, da so zmožne narediti nekaj tako izjemnega in posebnega, kot je spočeti novo bitje in poskrbeti zanj. Tako tudi z veseljem spremljajo spremembe svojega telesa in se počutijo bolj samozavestne, ter imajo več zaupanja v svoje telo.

Iz teme v svetlobo

Vse omenjene stiske, ter nezmožnost doživljanja veselja ter uživanja v nosečnosti, v nosečnicah pogosto prebudi občutja krivde in sramu, ki jih romantična in idealizirana podoba nosečnosti, prisotna v družbi, samo še utrjuje. Ker si bodoče mamice nekaterih svojih stisk iz strahu in sramu včasih ne upajo deliti niti s svojim partnerjem, je izrednega pomena, da jih na njihovi poti vsaj nekdo sočutno prestreže (pa naj bo to prijateljica, babica, ginekolog/inja), jih začuti in jih po potrebi usmeri k strokovnjakom, ki jim lahko nudijo oporo v tem tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje. Prav tako lahko zelo pomaga, kadar svojo stisko delijo s kakšno prijateljico oz. osebo, za katero vedo, da jih ne bo obsojala, ter jih bo slišala v njihovi bolečini.

Ne glede na vse kar doživljajo in četudi trenutno ne morejo uživati v nosečnosti, je pomembno, da vedo, da niso slabe mamice in da se jim prebuja bolečina preteklosti, v kateri si nobena ne zasluži ostati sama.

Na tej poti, na kateri žal mnoge (bodoče)mamice trpijo v tišini, si zaslužijo vso podporo, in v tem ni nič sramotnega. Kvečjemu je odraz skrbi zase in za malo deklico v njej, ki bo sedaj morda prvič po letih ali desetletjih slišana ter potolažena. S tem pa se bo ustvarilo tudi več prostora in rahločutnosti do malega otročka, ki raste v njej. Tako lahko pravzaprav najbolj ranljivo obdobje, ob primerni podpori, ženski omogoči priložnost za novo upanje in celjenje ran, kar bo imelo pozitivne učinke tudi na njeno materinstvo in stik z otrokom v prihodnosti.

Vsaka (bodoča) mamica potrebuje svojo vas

Posebna senzibilnost s katero nas narava obdari v času nosečnosti in ki prinese v našo zavest nerazrešene teme iz naše preteklosti, nam omogoči, da najprej materinsko poskrbimo zase, da potem lažje in z več pozitivnih občutij vstopimo v materinstvo. Ne glede na zgodbo našega življenja, nobena od nas ni bila ustvarjena za to, da bi pot materinstva hodila sama. Ne le vsak otroček, temveč tudi vsaka (bodoča) mamica potrebuje svojo vas, ki jo zmore podpreti in nositi, tako, da lahko nato ona lažje podpre in poskrbi za otročka.

Tjaša Šuštar