Pot do malega bitjeca ni vedno lahka in za marsikatero žensko je lahko zanositev, nosečnost, porod in materinstvo izkušnja, ki je zaznamovana z osamljenostjo in viharji, ki zamajejo in porušijo sanje…Ko morda vsak dan z vsem kar ima, išče oporo na katero bi se lahko naslonila, da preživi novo nevihto….in še en dan.
V bolečini izgube izkušenj na katere se je pripravljala, o njih sanjala ali pa instinktivno čuti, da bi ji pripadale, pa jih ni, se v določenem trenutku prebudi izjemno močna jeza. Jeza na ženske, znanke in tudi prijateljice, ki imajo ali so imele brezskrbno in na videz idilično zanositev, nosečnost, porod ali materinstvo. Na ženske, ki z njo ali z drugimi delijo svoje težave, a ki se zdijo v primerjavi z njenimi bolečinami, minimalne.
Ta jeza, ki se kot vulkan prične prebujati v njenem telesu se včasih razlije s takšno močjo, da lahko prestraši…ali prebudi krivdo, ker “ne bi smela tega čutiti”, ker je “grozna prijateljica”.
A ta jeza je sveta. In pomembno je, da je ne podimo, ne tlačimo…temveč ji prisluhnemo in ji ljubeče podarimo prostor, da se lahko izrazi…in ji damo svoj čas. Brez kritike, brez obsojanja. V varnem okolju, kjer nikogar ne rani.
Kjer nekdo zdrži z njo, se je ne ustraši in zrcali nazaj sprejemanje in ljubezen. Takrat in samo takrat, lahko prepoznamo njeno sporočilo. Lahko zaslišimo krike bolečine, ki se pod njo skrivajo zaradi krivice, ki se je zgodila, pa se ne bi smela. Zaradi izgube, ki lomi srce in telo na nešteto koščkov...
In šele, ko je jeza priznana in končno ovrednotena, se lahko ta ‘bodyguard’ sprosti, saj ve, da bo tudi bolečina, ki jo je ščitil, v varnih rokah.
Comments