Naše doživljanje samega sebe, lastne vrednosti, in svojega telesa se razvija s prvimi trenutki našega življenja. Način kako so nas starši negovali, skrbeli za nas kot otroke in se odzivali na naše potrebe in čustva, se močno zapiše v naše telo. Njihovi dotiki, pogledi, ton glasu in ritem, ter gibanje, ki ga je naše otroško telesce prejemalo, postavijo temelje za naš občutek zase in našo samopodobo. Veliko preden smo sploh zmožni razumeti pomen besed kot so: rad/a te imam, moj/a si…se izkušnje (ne)sprejetosti in (ne)ljubljenosti zapišejo v naše telo in psiho. Ta občutek zase se nato skozi leta dograjuje predvsem z izkušnjami v primarni družini in ne da bi se velikokrat sploh zavedali, nas te zgodnje izkušnje spremljajo skozi življenje ter zaznamujejo odnose v katere vstopamo. Kar pa nikakor ne pomeni, da nas za vselej determinirajo. Ko jih namreč ozavestimo, sprejememo in ozdravimo, se tudi doživljanje nas samih in odnosov spremeni.
Na terapijah se pogosto srečujem z osebami, ki trpijo zaradi perfekcionizma in notranje prisile po deseganju idealov – na področju starševstva in/ali profesionalnem področju. In včasih se zgodi da želja po popolnosti vodi do takšnih nivojev izčrpanosti, da telo in psiha enostavno ne zmoreta več. Potem, ko so z vso svojo močjo skušali svoje življenje ohraniti pod kontrolo in z masko na obrazu skrbeti za potrebe drugih, jih na neki točki telo ustavi: z bolečino, morda boleznijo, izgorelostjo, depresijo... Ki jih obrača nazaj k sebi, k svojim pristnim potrebam, ki so bile do tedaj mesece ali leta popolnoma prezrte.
Vsak neuspeh, ki ni skladen z idealom, ki so si ga zamislili za svojo vlogo jih lahko privede v hudo stisko (npr. občutek poraza v službi ali materinstvu - občutek neproduktivnosti in primerjanje z drugimi »popolnimi mamami, ženskami, sodelavci«), lahko odprejo otroško rano neprimernosti in ne-dovolj dobrosti. Takrat se notranji kritik oglasi z vso silo – notranji dialog postane trd, ter se prebudi občutek krivde in sramu »Grozna mami/oči/ profesionalka sem«. »Nesposoben sem.« »Mogoče nikoli ne bi smela biti mami.« »Vse sem zafrknil/a.« »To kar sem naredil ni nič vredno.« »Otroke sem zafrknil/a.« »Vsega bo konec ali pa se bo zgodilo nekaj groznega in jaz bom kriv«.
Pod vsem tem pa se pogosto skriva globok strah pred tem, da bi tudi drugi odkrili njihovo »nesposobnost« in »zlomljenost«, jih zavrnili in zapustili. Kot so bili verjetno nekoč že zavrnjeni in popolnoma spregledani v svojem bistvu in so se naučili, da so z blestenjem na nekem področju – zunanjimi dosežki ali s skrbjo za potrebe drugih 'pridobili' svojo vrednost, ljubezen in občutek varnosti. Kot so se naučili, da se s tem, da svoje pristne potrebe popolnoma zanikajo, zavarujejo pred grozo zapuščenosti in neljubljenosti. In te male deklice in mali fantki, ki danes še vedno živijo v telesu odraslih, zvesto nadaljujejo to delo varuha. Varuha, ki je nekoč imel pomembno vlogo in jim je služil, saj jim je pomagal preživeti v svetu odraslih, ki niso zmogli dati varnosti, danes pa jim ne služi več. Ta kruti in velikokrat nečloveški ritem s katerim nadaljujejo in iz katerega čutijo, da ne zmorejo izstopiti, jim namreč ponovno preprečuje, da bi lahko bili to kar so. Da bi sedaj, ko so odrasli in je to v njihovi moči, poskreli zase in za svoje potrebe saj so vredni in dragoceni že samo zato ker so.
Odnos, ki ga imamo danes do svojega telesa in sebe je res odsev zgodbe našega življenja, ki pa še ni končana. Kot umetnik, ki ustvarja neponovljiv mozaik, imamo vsak dan možnost dodati nov kamenček, drugačne barve in oblike in dopolniti zgodbo, na nov način. Kadar smo vse življenje »uporabljali le določene barve« t.j. načine delovanja v odnosih (ker so bile te edine dovoljene, varne in smo bili le s to tehniko v okolju sprejeti), nas drugačna paleta barv straši in si je še ne upamo uporabiti...ali pa čutimo, da nismo vredni, da bi si jo privoščili...Takrat potrebujemo ljubečo oporo nekoga, ki je ob nas, ko s tresočimi rokami pričnemo raziskovati nove vzorce. Kar namreč lahko resnično spremeni naše doživljanje sebe, ki se je oblikovalo V ODNOSIH je nova izkušnja sebe v odnosu. – Kjer smo morda prvič sprejeti v polnosti in kjer lahko najdemo in vzljubimo sebe ter svoje barve.
Comments