TI, KI NA MATERINSKI DAN ŽALUJEŠ, VIDIM TE

Medtem, ko današnji praznik mnogim prinaša občutja hvaležnosti, ganjenosti, ponosa in veselja do mam in/ali lastnega materinstva, pa hkrati pri tolikih ženskah prebuja globoko bolečino. Bolečino, ki je ne vidimo med posti na socialnih omrežjih, katere kriki so tako tihi, da se zdi, kot da jih ni, čeprav so še kako tukaj. In ta bolečina tako zelo potrebuje prostor, da jo danes vidimo in ovrednotimo.

Bolečina žensk in moških, ki žalujejo za svojo mamo. Bolečina tistih, katerih odnos z mamo ni (bil) varen pristan, temveč kraj stiske, ki je ustvarila rane, ki še vedno skelijo...Bolečina mam, ki so izgubile stik s svojimi otroki...Bolečina mamic, ki svojega otročka niso mogle objeti, prinesti domov, ali ga danes ne morejo več stisniti k sebi...Ki imajo za svojo družinsko mizo prazen prostor, ki ga nikoli nihče ne bo nadomestil. Bolečina žensk, ki se že toliko let sprašujejo ali bodo ta praznik kdaj tudi njihov, ki se borijo z neplodnostjo ali nimajo otrok zaradi najrazličnejših situacij, kljub temu, da bi si to želele...

Če današnji dan prinaša novo sol na rane, ki so še močno žive, če je tvoje telo in srce v krču od žalosti, pogrešanja, bolečine ali jeze...Rada bi, da veš, da te vidim...Nisi pozabljena in zaslužiš si, da si uzrta z ljubeznijo. S pogledom, ki poboža in ovrednoti to kar tako zelo boli in da vedeti, da nisi sam/a.

Ok je, če si vzameš čas in poskrbiš zase in za bolečino na način, kot ga danes potrebuješ. Ja, lahko greš bolj počasi, ja, lahko omejiš informacije, stike, aktivnosti...spregovoriš o tem, kar ob nekom, kjer ti varno...Morda lahko izvedeš kakšen ritual, ki ti je blizu in s katerim tudi na zunaj lahko izraziš svojo resnico, ki si zasluži, da dobi glas in ne ostane ujeta v telesu.

In če čutiš, da potrebuješ podporo, mi lahko pišeš na tjasa.sustar.h@gmail.com.