Ko sem pred leti delala kot svetovalna delavka s socialno ogroženimi dekleti, smo na eni izmed ur risale svoje drevo: to globoko metaforo s katero smo iskale svoje korenine - vse tisto kar nas podpira, nam daje stabilnost v nevihtah in nam omogoča, da z vejami dosežemo svoje sanje, svetu pa podarimo svoj unikaten sad.
Danes smo vsi izpostavljeni viharjem z različnih strani. Vetrovom, ki prebujajo strahove, nemoč, obup, tesnobo ali pa jezo, ter grozijo, da nas bodo polomili, razklali in porušili naš svet kot smo ga poznali, gradili in sanjali za to leto...zase, za svoje otroke, za svoje drage...
A ta vihar nas tako kot vsi predhodni vabi, k temu, da utrdimo svoje korenine. Da ne gradimo zidov in ostajamo sami z vsemi težkimi občutji, temveč poiščem kaj je tisto na kar se lahko opremo in vkoreninimo. Morda je čas, da iskreno spregovorimo o svoji stiski z nekom, ki mu zaupamo, poiščemo terapevtsko pomoč, poglobimo svojo duhovnost, poskrbimo za stik z naravo in gibanje...
Karkoli danes doživljaš vedi, da nisi sam/a v tej nevihti in ko prosiš za pomoč s tem ne podpreš na ljubeč način le sebe, temveč poskrbiš tudi za male srčke, katerim največja opora in varnost si prav ti.
Comments