»Čutim, da nimam pravice, da sem žalostna. To kar so one doživele je še veliko huje in gotovo bolj trpijo kot jaz.«
.
»Kako se lahko on tako smisli sam sebi? Sploh nima razloga. Pojma nima kaj zares pomeni trpljenje.«
.
Dva obraza neprepoznane in neovrednotene bolečine, ki odzvanjata v meni po koncu današnjih terapij in v katerih se morda prepoznaš tudi ti.
Na eni strani tako zelo star (včasih desetletja) in ponotranjen občutek, da je to kar doživljam neprimerno, pretirano in nimam pravice, da izrazim in prejmem sočutje.
In na drugi strani ponavljajoče-se izkušnje neslišanosti in osamljenosti v bolečini, ki se ob kakršnem koli izrazu tuje bolečine, preobleče v jezo. Jezo, saj čuti, da se mora boriti za pravico do lastnega obstoja.
V obeh primerih pa občutek, kot da bi bili sočutje, sprejetost in podpora neke vrste »torta« (David Kessler), ki je omejena, ter se moraš svojemu kosu odpovedati (saj si ga drugi boli zaslužijo), ali pa se moraš boriti zanj na vse kremplje, da sploh prejmeš kakšno drobtinico.
.
A vsaka bolečina je RESNIČNA. In si zasluži, da je sprejeta s soočutjem. Čisto vsaka. Brez primerjav. Ker je prostora in sočutja DOVOLJ za vse izgube.
.
Je pa res, da moramo včasih nekaj časa iskati, da najdemo varne prostore in odnose, kjer prejmemo sočutuje in oporo, saj se kot družba še vedno velikokrat ne znamo soočati z bolečino.
.
Eden od takšnih varnih prostorov so lahko različne podporne skupine, ki se združujejo ob izkušnji podobne izgube, svetovalni proces, lahko pa tudi individualni ali partnerski psihotrapevtski proces. Če čutiš, da ostajaš sam/a v svoji bolečini in si želiš podpore na svoji poti žalovanja, toplo vabljen/a, da mi pišeš.
Comments