Velikokrat na terapijah slišim, kako sta partnerja verjela, da bosta s svojo ljubeznijo in neverjetno privlačnostjo nepremagljiva, po več letih pa čutita, da se med njima nabirajo kupi jeze in zamer, pod njo pa bolečina in razočaranje. Čutita, da drug drugega sploh ne poznata več, sprašujeta se kako sta lahko prišla tako daleč...
.
A potrebno se je zavedati, da imamo v začetni fazi partnerstva veliko podporo kemije, oz. oksitocina, ki se izloča v naših možganih, in ki spodbuja občutke zlitja, povezanosti. V tem obdobju ni jasne ločnice med tem kdo sem jaz in kdo je moj partner, ogromno stvari počnemo skupaj, želimo si bližine in pripravljeni smo na prilagajanje in ugajanje drugemu, ter se izogibamo konfliktom. Drug drugega vidimo v idealizirani podobi in v skladu s našimi hrepenenji in projekcijami. Ponavadi šele po letu in pol včasih celo dveh letih pride do faze, ko pričnemo drug drugega zaznavati in spoznavati takšna kot sva. V tem obdobju pride do ogromno mikrorazočaranj, ko se pričnemo zavedati razlik v najinem razmišljanju, čutenju, doživljanju...To pa nama omogoča, da preveriva ali se kljub temu novemu pogledu želiva ostati skupaj, ali pa je razkorak med najinimi vrednotami in potrebami, prevelik.
Ta in naslednje faze, v katerih pride tudi do večjega usmerjanja energije v odnose in prostore izven najinega odnosa, prinesejo nove napetosti, in potrebe po težkih pogovorih, postavljanju meja in razvijanju sočutja do sebe in partnerja. In tukaj se šele prične zavestno delo in odločitev za odnos.
Grajenje globokega in varnega partnerskega odnosa pa zahteva obojestransko delo. Prevzemanje odgovornosti za to kar prinašamo s seboj, za celjenje svojih ran in pogum za ranljivost in odločitev za rast. Vsak dan znova.
Commentaires