Zavedanje naše dragocenosti

Pred nekaj dnevi, ko sem mojima ljubima nečakcema preko računalnika pripovedovala pravljico za lahko noč (rutina, ki je bila del naše družine že dolgo pred korono saj nas loči Atlantski ocean in velik del Južne Amerike), sem imela priložnost na obrazu najstarejšega nečakca zagledati tisti neverjeten sij, ki zažari, ko se otroci počutijo ljubljene in dragocene.

Po tem, ko smo zaključili muzikal o Rdeči kapici in pravljico o vitezu, me je 5 letni nečak prosil, če mu povem še eno zgodbico o njem in njegovi sestrici. In čisto spontano se je rodila zgodba o njegovem življenju: od trenutka, ko sta nam njegova mamica in očka sporočila, da v mamici raste mali fantek, ki smo ga nato vsi tako zelo čakali in se ga veselili... do njegovega rojstva, ko smo bili presrečni, da smo ga lahko objeli in z vsakim dnem bolj spoznavali kako čudovit je. Tako je zgodba o tem kako se je v meni pričela oblikovati želja, da poleg terapevtke postanem tudi doula, ki sem jo pred tem tolikokrat delila z nosečnicami, prišla tudi do najbolj pomembne osebice: mojega prvega nečakca.

In med tem, ko je poslušal, mu ni zažarel le obraz, ampak se je zravnalo in odprlo celo njegovo telesce v zavedanju svoje dragocenosti.

Vsak od nas je tako zelo dragocen in vsi potrebujemo, da nam naše drage osebe s svojimi besedami in dejanji to zrcalijo.

Ob katerih besedah pa se očke tvojih malih srčkov zasvetijo, ker začutijo kako dragoceni in ljubljeni so?

In čigave besede so tiste, ki si jih ti lahko prikličeš v zavest, da ti pomagajo pokončno stati celo v teh majavih časih?