Solze so svete...So govorica srca, ki globoko čuti in ljubi, ki noro pogreša in se kruši ob bolečini hrepenenja po bližini nekoga, po prisotnosti nečesa kar smo izgubili, kar se je končalo... So govorica, ki si želi, da jo nekdo sliši in prepozna, ter odgovori s prisotnostjo. S prostorom v katerem ima ta sveta reka prosto pot...da steče...in umiri telo zakrčeno od bolečine. Da ustvari možnost za nov dih in zavedanje, da nismo sami.
Včasih se ustrašimo moči žalosti pri sebi in drugih in pričnemo graditi jezove. Jezove zgrajene iz pretirane aktivnosti, samokritike, neodvisnosti, nepristne pozitivnosti, primerjanja z bolečino drugih, iskanja umiritve preko različnih substanc in vedenj, ki nas otopijo in preprečujejo, da bi prišli res v stik z bolečino. In ko se znajdemo ob nekom pri komer zaslišimo žuborenje te reke, nas gobina njegovih voda spomni na našo reko in to zaskeli. Prebudi bolečino, jezo in vzgib, da tudi pri drugem postavimo jez. In hitro damo nasvet, ne da bi nas oseba za to prosila, preusmerimo pogovor, minimiziramo in relativiziramo njeno bolečino, jo ignoriramo ali jo skušamo na vsak način spraviti v boljšo voljo.
A tega ne počnemo, ker bi želeli drugega raniti. Ta vzgib po gradnji jezov je vedenje, ki smo se ga naučili že kot otroci, če ob nas konstantno ni bilo nikogar, ki bi nas znal sočutno sprejeti v žalosti in plavati skupaj z nami po tej reki. Če ni bilo nikogar, ki bi nam s svojo ljubečo prisotnostjo pokazal, da se teh voda žalosti ne rabimo bati, da se jim lahko prepustimo saj smo nošeni in varni na splavu zgrajenem iz ljubezni in brezpogojne sprejetosti. In da nemirnim valovom in brzicam sledijo mirne vode jezera, ki nežno objamejo in umirijo.
In če danes čutimo, da takšnega splava ne znamo zgraditi, saj smo se z leti tako zelo izpopolnili pri grajenju jezov, naj povem, da ni prepozno. Potrebujemo le nekoga, ki se teh vod ne bo ustrašil in jih bo pripravljen preplavati z nami med tem, ko bomo počasi kamenček za kamenčkom svoje jezove pričeli podirati. S tem pa se ne bo sprostila le pot za žalost, temveč se bo počasi pričelo vračati tudi pristno veselje, ljubezen, občutek živosti in povezanosti, ki nam pripada.
Comments