Žalujoči starši, ki so izgubili svojega otročka v času nosečnosti, med porodom, ali kmalu po njem, pogosto slišijo stavke s strani oseb, ki jim sicer želijo dobro in jih skušajo potolažiti, a jih v resnici samo še globlje ranijo.
Kljub dobrim namenom ljudje velikokrat ne zmorejo zdržati ob tako veliki bolečini, ki so ji priče in jo skušajo mamici in očku odvzeti (npr. se izogibajo pogovoru o otročku, se delajo kot da se ni nič zgodilo, minimizirajo izkušnjo, vsiljujejo pozitivnost, svetujejo, dajejo obljube...). Ponavadi te osebe ne želijo prizadeti staršev, a se težko odzovejo sočutno, ker tudi pri sebi ne zmorejo sprejeti in uravnati težkih občutij, hkrati pa jim bolečina te mamice in očka, lahko prebudi spomin na njihove lastne izkušnje izgub v katerih so tudi sami ostali brez sočutne opore.
A če smo pozorni na to kaj se v nas prebuja ob novici o smrti, lahko izberemo drugačen odziv. Odziv, ki žalujočim staršem ne bo natresal nove soli na rane.
Odziv, ki jima bo dal čutiti, da imata pravico čutiti kar čutita in da to lahko v polnosti izrazita na svoj način in v svojem ritmu. Odziv ob katerem bosta čutila, da se lahko na nekoga naslonita...Ko želita govoriti in ko ni besed, ki bi sploh lahko zajele to bolečino...Mamica in očka otrebujeta odziv ob katerem bosta prepoznala, da je tudi v očeh drugih življenje njunega otroka bilo dragoceno in vredno in ob komer se ga lahko spominjata.
Comments