"Rana zaradi izgube se ne more zaceliti, dokler ni videna in z vso nežnostjo nošena v srcu in duši drugega človeka«. Jody Day
Smo bitja odnosov in nismo bili ustvarjeni, da bi izgube žalovali sami. Zato je tako zelo hudo, kadar osebe doživljajo, da njihovo žalovanje nima prostora, da do njega zaradi različnih razlogov nimajo pravice, oz. da v družbi njihova izguba ni prepoznana kot resnična in vredna. Ko zanjo ni imena, ko je okrog nje toliko nerazumevanja, predsodkov, kritike ali pa tišine... Takrat občutek ločenosti od drugih, nevrednosti in velikokrat tudi sramu, bolečino še poglablja.
A kar potrebuje to ranjeno srce je, da je resnično uzrto in nežno nošeno s strani nekoga, ki zmore ustvariti varen prostor, da se ta bolečina izrazi...preko vseh odtenkov čustev, tudi tistih, ki se zdijo »neprimerna«. Le to namreč omogoči, da se ta živa rana prične celiti in postane brazgotina. Brazgotina, ki jo sčasoma žalujoča oseba lahko sprejme kot del sebe, ki jo je za vedno preoblikovala, a s katero lahko živi naprej.
Comments